Kratka zgodovina pomnilniških naprav

Evolucija skladiščenja podatkov je bogata in obsežna in naš blog ni namenjen temu, da vas dolgočasi z vsemi podrobnostmi. V naslednjih odstavkih vas bomo popeljali čez najpomembnejše mejnike v zgodovini shranjevanja podatkov. Upamo, da ne bomo preskočili naprave, ki ste jo kot prvo uporabljali vi!

1890: Luknjane kartice

Luknjane kartice izvirajo iz časov pred računalniki. Najprej so bile uporabljene leta 1725 v tekstilni industriji za nadzor mehaničnih statev za blago, nato pa jih je Herman Hollerith uporabil v devetdesetih letih 19. stoletja za izračun popisa hitro rastočega prebivalstva Združenih držav Amerike. Luknjana kartica je bila čvrst list papirja z luknjicami, razporejenimi v vzorce, ki se jih je dalo razbrati. Kasneje so bile vdelane v računalniške sisteme kot vhodna naprava in se pojavljale vse do sredine sedemdesetih let.

1932: Magnetni boben

Slika: Gregg Tavares.

Čeprav je magnetni boben izumil Gustav Tauschek že v 30. letih dvajsetega stoletja v Avstriji, je bil še vedno vsesplošno uporabljan v petdesetih in šestdesetih kot glavni delovni pomnilnik računalnikov. Pravzaprav je bil tako pogost, da je pomagal ustvariti ime za računalnike svoje dobe - bobnasti stroji (angleško “drum machines”). V petdesetih je bila zmogljivost takšnega računalnika približno 10 kB.

1950: Papirni trak

Papirni trak je bil dolg trak, narejen po vzoru luknjastih kartic, z narejenimi luknjicami na različnih mestih, ki so predstavljale podatke. V šestdesetih letih je bil še vedno v uporabi kot glavni vhod za DEC (Digital Equipment Corporation) računalnike.

1950: Magnetni trak

Slika: DRs Kulturarvsprojekt

Za papirnim je prišel na vrsto magnetni trak, ki je deloval na podoben način, vendar je lahko shranil več podatkov. Spravljeni so bili na zvitku in prebrani/zapisani z glavo za branje/pisanje. To je ena izmed najstarejših tehnologij za elektronsko shranjevanje podatkov. Verjeli ali ne, magnetni trak se marsikje še vedno uporablja za shranjevanje podatkov! Zaradi svoje velike prostornine, nizkega stroška in dolgotrajnosti je odličen za arhiviranje.

1956: Prvi trdi disk

Prvi trdi disk, ki je ugledal luč sveta, je bil leta 1956 IBM-ov model 350 Disk File, ki je bil del računalnika IBM 305 RAMAC. Imel je 50 24-inčnih diskov (24 inč = približno 60 cm) s skupno prostornino 5 milijonov alfanumeričnih znakov, kar skupno znese približno 5 MB. Zanimivost: računalnik IBM 305 RAMAC je tehtal več kot eno tono!

1963: Kaseta

Prvo kompaktno avdio kaseto je predstavilo podjetje Philips. Sprva so jo namenili le za uporabo v diktafonih, vendar je nepričakovano postala popularna za poslušanje glasbe. Izum Sonyjevega walkmana leta 1979 je njeno priljubljenost še povečal. Kompaktna kaseta je bila priljubljena tudi za shranjevanje podatkov za osebne računalnike v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih. Na eno stran 90-minutne kasete je bilo mogoče shraniti približno 660 kB podatkov.

1971: Disketa

Disketa je bila izumljena v podjetju IBM kot alternativa trdim diskom, ki so bili takrat zelo dragi. Leta 1971 je nastala prva 8-inčna disketa. Imela je 79,7 kB prostornine in nanjo je bilo možno le enkrat zapisati podatke. Leto dni kasneje je nastala še presnemljiva verzija. Prenosni pomnilnik, izdelan iz magnetnega filma v plastičnem ohišju, je olajšal in pospešil shranjevanje podatkov. Disketa je bila v redni uporabi še globoko v devetdesetih in je kasneje prišla na trg tudi v 5,25- in 3,5-inčnem formatu.

1982: CD-ROM

Zgodovina CD-ROMa se prične v šestdesetih, ko se je James Russel domislil, da bi zapisal in predvajal glasbo s pomočjo svetlobe. Izum se je smatral kot ponesrečen, dokler niso leta 1979 predstavniki podjetja Philips obiskali Russla v njegovem laboratoriju. Plačali so mu, da razvije zgoščenko (CD). Leta 1982 je nastala prva komercialna zgoščenka - bil je zapis Chopinovih valčkov, ki jih je igral Claudi Arrau, iz leta 1979.

CD-ROM, znan tudi kot Compact Disk Read-Only Memory oziroma CD-plošča s tovarniško zapisanimi podatki, ki se jo da samo brati, uporablja isti fizični format kot zgoščenke za shranjevanje digitalnih podatkov. Na spodnjo površino plastičnega diska zakodira drobne jamice digitalnih podatkov, kar omogoča shranjevanje večje količine podatkov. Leta 1990 so pričeli proizvajati prve zapisljive zgoščenke.

1995: DVD

DVD ali digitalni video disk je predstavljal naslednjo generacijo digitalnega shranjevanja podatkov. Bil je večja in hitrejša alternativa zgoščenkam in nanj se je shranjevalo multimedijske podatke. Razvili so ga Panasonic, Philips, Sony in Toshiba po tako imenovani “vojni formatov.” Prvi DVD diski so bili na voljo na Japonskem.

1999: SD pomnilniške kartice

Družbe SanDisk, Matsuhita in Toshiba so sklenile dogovor, da bodo razvile in tržile Secure Digital (SD) pomnilniško kartico, ki je bila izpeljana iz MultiMediaCard (MMC). Razvili so jo, da bi tekmovali z izdelkom Memory Stick, ki ga je predstavil Sony leto dni prej. Leta 2003 in 2005 so predstavili še miniSD in microSD kartice.

Secure Digital (SD) oziroma varni digitalni pomnilniški format vključuje zmožnost DRM šifriranja, ki omogoči hitrejši prenos datotek.

Več o zgodovini in razvoju pomnilniških kartic preberite v naši objavi.

2000: USB pomnilniški ključ

USB pomnilniške ključe so razvili Amir Ban, Dov Moran in Oron Ogdan pri izraelski družbi M-Systems. Najprej jih je prodajal IBM z 8MB prostornine. USB ključ uporablja bliskovni pomnilnik tipa NAND za skranjevanje digitalnih podatkov. USB ključ se vstavi v USP uporabniški vmesnik na običajnih računalnikih.

2006: Oblačna shramba

Velja, da je oblačno računalništvo izumil Joseph Carl Robnett Licklider v 60-ih letih s svojim delom na ARPANET, vendar so se prvi komercialni izdelki v tej smeri pojavili mnogo kasneje.

Leta 1983 je družba CompuServe ponudila svojim uporabnikom majhno količino podatkovnega prostora za nalaganje in shranjevanje datotek. Leta 1994 je AT&T predstavila PersonaLink Services, spletno platformo za osebno in poslovno komunikacijo in poslovno povezovanje. Shramba je bila v celoti na spletu in opisana v njihovih oglasih kot “lahko si predstavljate naš elektronski kraj srečanja kot oblak.”

Prve komercialne in splošno popularne storitve shranjevanja v oblaku so se pojavile leta 2006, ko je Amazon Web Services predstavil svojo oblačno shrambo AWS S3. Sledile so druge družbe kot so Smugmug, Dropbox in Synaptop.

Hitrejše internetne povezave in padajoči strošek shranjevanja pomeni, da je pogosto veliko bolj smiselno za podjetja in posameznike, da naložijo svoje podatke v oblak, kot da kupijo, vzdržujejo in nadomeščajo svojo lastno strojno opremo. Oblačna shramba ponuja skoraj neskončno izbiro rešitev, podatki pa so dostopni kjerkoli in kadarkoli.

2013: Predstavitev aplikacije Koofr

Aplikacija Koofr, predstavljena leta 2013, omogoča uporabnikom, da shranijo zasebne in poslovne podatke na zavarovanih evropskih strežnikih. Dostopni so kjerkoli, kadarkoli in s katerekoli naprave, saj je na voljo tudi kot aplikacija za pametne telefone in tablice. Enostavno lahko shranite in delite dokumente, slike, glasbo, video in katerekoli druge digitalne vsebine. Aplikacija ima mnogo uporabnih zmožnosti kot so sinhroniziranje, hitro deljenje in povezovanje vaše obstoječe oblačne shrambe s Koofr računom. Ponuja cenovno dostopne rešitve različnih velikosti ter programske rešitve za domače in tuje internetne operaterje.

Preizkusite Koofr in se prijavite za brezplačni 2GB račun!

Viri: http://www.computerhistory.org/timeline/memory-storage/ http://ethw.org/History_of_Memory_and_Storage_Systems https://www.zetta.net/about/blog/history-data-storage-technology

Želite govoriti z nami? Pridružite se nam na Koofr subredditu!

Vam je bil všeč ta članek? Oglejte si kaj počnemo.